Nasprotja

Ne vem zakaj vztrajam pri neki stvari toliko časa, če me ne veseli. Če vem, da bi v tem času lahko počela veliko bolj koristnih zadev, ki mi kaj pomenijo. Vedno sem se veselila konca, skoraj nikoli začetka le-tega.
Ampak ja, vem zakaj. Zaradi osebkov, ki me spravljajo v smeh pa zaradi tistega in onega. Imam svoje razloge, baje. In celo imam dneve, ko me začetki vedno znova primamijo.

Ravno zaradi teh stvari sem sedaj optimistična in polna energije. Spet se preveč veselim.
Samo, da ne splava po vodi.

_____

I'm burning through the sky, yeah ...

Požirek tople kave

" ...naj bo mini vse kar je slabo,

kar je dobrega maxi naj bo... "

Bele vrane

Zanimiva misel in v približno takšnem stilu je bil že skoraj minuli vikend. Nič učenja, nič nalog, precejšnja količina lepega vremena - ni lepšega. No, vikend pa se je zame začel ne v petek, temveč že! v četrtek, saj sem se za nekaj časa tudi sama pridružila vsem tistim, ki jim je dobro znano brisanje nosu, toplo nameščanje pred velikim ekranom in uživanje veliiiiiko vitamina C.
Ker je bolehanje do sobote nekoliko prenehalo, sem se lahko zvečer udeležila stričeve 40. letnice, ki je potekala pozno, pozno v noč, do skoraj ranega jutra. Mi je rekla kolegica: "Si pa privoščiš." Hej, škodi ne! ;) Današnje nedeljsko popoldne pa sem preživljala povsod; malo tu, malo tam.


Prihajajoči teden ne bi smel biti preveč naporen! O načrtih za naslednji mesec pa kdaj drugič, ko si bom upala v urnik znova pogledati. Kajti takrat... takrat ... bo pa vsega preveč.

Uspešen teden,
Katja

Tek čez goro želja

Pretekla tedna sta bila bizarna, resnično. Toliko novih spoznanj in toliko menjav razpoloženj kot že dolgo ne. Nočem spet pasti v Tisto obdobje ter si s tem nižati še toliko samozavesti kot jo imam in poleg kopice obveznosti, kvariti dneve še s tem. So ljudje, ki mi s svojimi "pametnimi" nasveti solijo pamet, čeprav sem jim že zdavnaj dala vedeti, da me določene stvari ne zanimajo. In obenem so tu drugi, ki le s svojim iskrivim pogledom naredijo vse lepše.

Po moji (pre)polni glavi se kar naprej prepleta mreža vprašanj, o tem kaj si pravzaprav želim - nasplošno v življenju. Se splača tisto pa ono? Mi bo sploh koristilo potem? Preveč se obremenjujem zaradi čisto ne potrebnih stvari...

Ampak še vedno, ne bom opustila stvari, ki me veselijo, saj me le-te rešujejo v teh natrpanih dneh.

Kakor koli, pošteno pa se že veselim snega (verjetno edina, ja), božiča, počitnic, koncertov in še mnogo, mnogo drugega, ki me čaka v veselem decembru.

Komaj, komaj čakam tisto tam.

Čas za bučni napitek

Še ene počitnice se spet prehitro bližajo koncu. Naj omenim, da med temi prostimi dnevi nisem uspela narediti niti polovico stvari, ki sem si jih zadala. Mislim, da ni bila kriva ne-organiziranost, temveč lenoba, lenoba in še enkrat lenoba. Kakor koli, lahko pa se pohvalim s solidno izpeljanim petkovim koncertom, četrtkovo fešto, zaradi katere me še danes boli vsaka mišica, in še z nekaterimi drobnimi stvarmi, ki so naredile počitnice (dokaj) pestre.

In ja, jesen postaja čedalje bolj hladna pa tudi listje se na dvorišču kar kopiči, zato je treba večkrat poprijeti za metlo.
Bučam tudi letos nisem bila kos. To delo sem spet prepustila prepustila "podmladku", ki se je zunaj, na hladnem, veselo trudil izrezovati čimbolj grozljive podobe, medtem, ko sem se jaz fino namestila na kavču s toplim čajem v roki, na koncu pa sem lahko le še občudovala vso to storjeno umetnijo - ni bilo druge.

Tako, čaka nas le še 1. november, potem pa se bo znova treba spraviti k sebi in narediti še kaj za šolo do naslednjih počitnic.

Lepo nedeljo,
Katja

Njej

So, so you think you can tell Heaven from Hell, blue skies from pain. Can you tell a green field from a cold steel rail? A smile from a veil? Do you think you can tell?

Bila je Ona, povprečne starosti in rasti. Na pogled se ni veliko razlikovala od drugih, toda v sebi je vedela, da je drugačna. Rada se je prepustila toku razmišljanja o preteklih dogodkih, kar včasih ni bilo ravno najbolje, poslušala ptičje petje in se sprehajala ob potoku, polnem jesenskih raznobarvnih listov. Življenje ji je ponudila ogromno priložnosti, a nobene ni znala zgrabiti s vsemi štirimi. Če se je že lotevala neke stvari, je slednjo kar kmalu opustila zaradi nepodpore, ki jo je takrat še tako potrebovala. Bila je le majho bitje, ki še ni poznalo življenja z vidika odraslega. Sekunde, minute, ure, dnevi, meseci in leta so minevali prehitro. Nek usodni trenutek v tem obdobju je spremenil njeno naravo in jo naredil odločnejšo in samozavestno. Končno je lahko uresničila vse, kar si do sedaj ni upala. Sprva so se ji stvari zdele nekoliko brez pomena, čez čas pa je ugotovila, da vsaka storjena zadeva nekje pride nekje prav. Naučiti se je morala le še, da niso vsi kot Ona. So ljudje, ki hrepenijo po pohlepu in so ljudje, ki bi naredili vse, samo, da bi se jim uresničila vsaka muha.

Dandanes, Ona, še vedno prehitro zavrne neko priložnost in se potem vgrizne v jezik, zaradi prehitre reakcije. Še vedno ne mara narcisov, a se zaveda, da človek mora imeti lepo mnenje o sebi. Še vedno rada sliši svoj eho med prepevanjem v gozdu. In še vedno: upa, da ne bo odcvetela, preden bo v življenju uresničila prav vsak cilj, ki si ga je na svoji dolgi poti zastavila - prišlo bo, kmalu.

We're just two lost souls swimming in a fish bowl, year after year, running over the same old ground. What have you found? The same old fears. Wish you were here. Pink Floyd